Primer nepotrebnega zapleta pri poskusnem delu



Primer nepotrebnega zapleta pri poskusnem delu


Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-1, ki je v veljavi od aprila 2013 je inštitut poskusnega dela dokaj poenostavil. Za delodajalce je velik premik na bolje npr. tudi v tem, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi že v času trajanja poskusnega dela in ne šele ob poteku le-tega, kot je veljalo po prejšnji zakonodaji. Seveda je predpogoj za takšno odpoved ugotovitev delodajalca, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil.


V času poskusnega dela sta pravzaprav na preizkušnji obe pogodbeni stranki pogodbe o zaposlitvi. Po eni strani delodajalec na ta način lahko ugotovi, če je delavec sposoben za delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, po drugi strani pa lahko tudi delavec ugotovi, če mu v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno delo in delovno okolje ustrezata. Poskusno delo zakonsko ni obvezno, če pa se delavec in delodajalec tako dogovorita, mora biti to urejeno s pogodbo o zaposlitvi.


Iz svetovalne prakse članom delodajalcem ugotavljam, da delodajalci še vedno dokaj pogosto in to povsem po nepotrebnem delajo napake tudi pri poskusnem delu. Možnih zapletov pri poskusnem delu je sicer več, toda v nadaljevanju opisujem le eno od le-teh.


Iz določbe 2. odst. 125. člena ZDR-1, ki sicer opredeljuje inštitut poskusnega dela sicer izhaja, da poskusno delo lahko traja največ šest mesecev kot tudi to, da se poskusno delo lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela.


Marsikdaj pa se pozabi pogledat v zavezujočo kolektivno pogodbo. V večini od primerjanih kolektivnih pogodb je trajanje poskusnega dela določeno v razponu od 1 do 6 mesecev. Pri tem se običajno ravnajo po osnovnem načelu, da bolj kot je zahtevno delo, daljše je dopustno trajanje poskusnega dela. In obratno.


Iz 2. odst. 9. člena ZDR-1 namreč izhaja, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.


Za delavca je v tem pogledu vsekakor ugodnejša pravica, če velja za njegovo delovno mesto krajše poskusno delo od zakonsko določenega 6 mesečnega.


Enako velja tudi v relaciji med kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Splošno znano načelo delovnega prava namreč določa, da je v nižjem aktu lahko le isti ali večji nivo pravic kot v višjem aktu. To v praksi pomeni, da v pogodbi o zaposlitvi ne sme biti dogovorjeno daljše poskusno delo kot je za isto delovno mesto določeno v kolektivni pogodbi.


Delodajalčeva najpogostejša napaka je, da v pogodbi o zaposlitvi določi daljše poskusno delo kot ga dovoljuje kolektivna pogodba, večkrat pa celo kar najdaljše zakonsko dopustno 6 mesečno trajanje poskusnega dela tudi za tiste delavce, ki imajo po kolektivni pogodbi krajše poskusno delo.


Na ta način je kršen 32. člen ZDR-1, ki opredeljuje neveljavna določila pogodbe o zaposlitvi. Če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.


To pomeni, da če je za posameznega delavca po kolektivni pogodbi dopustno največ 3 mesečno poskusno delo, potem določba v pogodbi o zaposlitvi, s katero se določi npr. 4, 5 ali celo 6 mesečno poskusno delo, ni zakonita, čeprav zakon dovoljuje 6 mesečno trajanje poskusnega dela. Pro futura, predvsem iz razloga transparentnosti, nikakor ne bi bilo odveč kako dodatno odkazilo v zakonskem členu, ki opredeljuje poskusno delo, iz katerega bi izhajalo, da se v okviru 6 mesečnega trajanja poskusnega dela konkretno trajanje le-tega določi v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, glede na zahtevnost delovnega mesta, kar naj se kasneje upošteva tudi ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi.


Temu pritrjuje tudi sodba Pdp 426/2020, katere jedro prilagam in sicer se glasi:


Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1.


Glede na navedeno omejeno avtonomijo pogodbenih strank je torej nujno opozoriti na pozornost ob dogovarjanju trajanja poskusnega dela pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v izogib nepotrebnim zapletom in sporom, še posebej, če se ti v nadaljevanju razrešujejo pred sodiščem.


Dušan Bavec, univ. dipl. prav. Svetovalec SC OZS